podobe ljubljanskih svetov pod drobnogledom

Ljubljanske slike


“Ves slovenski svet se kolikor toliko ozira, nosi in obnaša po Ljubljani, naravnem središči bodoče
“Slovenije” (če jo bomo kedaj res dobili), ali vendar ni nihče še nadrobno in po vrsti popisal
njenih prebivalcev, njihovega dejanja in nehanja tako, da bi jih bil svetu prav v zrcalu pokazal.
Morda bom jaz vstregel marsikomu, če mu pokažem ta mikavni rod nekako pod steklom, da
bo potem razumel, zakaj je marsikaj tako in ne drugače,”
je daljnega leta 1879 v uvodu knjige
Ljubljanske slike: podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom zapisal Jakob Alešovec.

Če je njegov satirični opis “stanov ljubljanskih” prvi dregnil v to pomanjkanje samozavesti in
samozavedanja Ljubljančanov in četudi je od takrat Ljubljana dobila še kar nekaj tako strokovnih,
kot tudi bolj literarnih opisov, pa se zdi, da večina prebivalcev še vedno ne pozna prav dobro
zgodovine, vloge in zgodovinske vloge mesta, v katerem živijo. Da gre za “najlepše mesto na svetu”,
v večini primerov povsem zadošča.


Kar je neizmerna škoda. Kajti tudi majhno mesto, kot je Ljubljana, nam lahko pove veliko, če ji le prisluhnemo. Ali bolje, če znamo prav pogledati, saj mesto govori tudi in predvsem preko podob, slik, skozi katere preteklost postaja sedanjost in dediščina razgled. Stran, ki jo berete, je nastala kot presek ljubezni do fotografije in zgodovine ter tistega zoprnega občutka, da “pravzaprav ne vem prav dosti o mestu, v katerem živim”. Ne vem, če bo kdaj postala kaj več kot to; a že če kdaj utegne še komu pomagati pri preganjanju podobnih občutij, bo čas in trud, vložen vanjo, več kot poplačan. To je v resnici edini cilj in namen pričujočih Slik.

Čas, ki sem ga posvetil temi, mi še zdaleč ne dopušča, da bi se smatral ali celo izdajal za strokovnjaka. Slikarije so kvečjemu ljubiteljske in prav mogoče je, da je katera izmed njih izrezana preozko, da je zorni kot napačen, da bi bolj ustrezala drugačna osvetlitev ali da je morda neupravičeno prezrla ključne podrobnosti. Preiskava “pod drobnogledom” pač ne more drugače, kot da skače s povečave na povečavo, pri tem marsikatero podrobnost iztrga iz konteksta, marsikatero pa tudi spregleda. Posamezne Slike so prej impresije kot enciklopedični vnosi. Nekatere so bolj, druge manj zgovorne – nobena pa ne naslika vsega, kar ima za povedati njen predmet. Ljubljanskih slik je vendarle nešteto – in toliko je tudi priložnosti, da podobo mesta dopolnimo.

Vsi komentarji, ideje, predlogi, popravki in dopolnitve, pa tudi vprašanja, pripombe, kritike in celo izpadi negativizma so zato iskreno dobrodošli.

Žiga